Včasih rdeča garažna vrata, lahko naredijo zmedo pri navigaciji

Šla sem k prijateljici, ki se je preselila k fantu. Sedaj je že kar nekaj časa pri njemu, in rekla mi je, da bi bil čas, da mi pokaže kraj kjer živi. Tako je rekla, da naj povabim še fanta. Zmenile smo se za kosilo, kjer bosta nekaj skuhala, fanta pa bosta vrgla še nekaj na roštilj za zvečer.

Včasih rdeča garažna vrata, lahko naredijo zmedo pri navigaciji

Zdelo se mi je ful fajn, saj smo že tako premalo skupaj. Tako je napočil dan d, in preden sva se odpravila, sva se mogla ustaviti še v trgovini, še prej, pa sem odprla garažna vrata, da sem vzela ven, tisto prestižno vino, ki ga hranim za posebne priložnosti. K sreči v trgovini ni bilo pretirane gužve, tako da sva nakup hitro in uspešno opravila. Nakar sva zavila proti njunem naslovu. Še nikoli nisva bila tam in kraja nisva poznala, tako sva potrebovala malo navigacije. Ko sem prijateljico poklicala, da sva štartala, je povedala, da moremo na drugem križišču zaviti levo, in da bom takoj videla velika rdeča garažna vrata. Povedala sem še vozniku in sva šla. Pot je bila kar hitra, brez gužve ali zastojev. Tudi tisto križišče sva hitro našla, ampak nisem pa nikjer videla, da bi bila kje rdeča garažna vrata. Bila je hiša, ki je imela temno, res temno barvo rdečih vrat, vendar je bila t barva že bolj rjava, kot rdeča. Vseeno se je prebudil dvom v eni, in sem poklicala prijateljico, da sva tukaj, ampak da nisva sigurna katera hiša je prava, saj garažna vrata v rdeči barvi nisem videla. Hitro je stopila ven iz bajte, in videla sva, da sva bila pred ta pravo hišo.

Pokazala nama je, da naj parkirava kar pred garažna vrata. Stopila sem ven, in takoj komentirala rdečo barvo, ki pa je bila bolj rjava.

Nasmejala se je, da je pozabila, da oni pravijo da so rdeča garažna vrata zaradi starejšega brata, ko se je v otroških letih učil še govorit in je velikokrat naneslo na zgodbice glede garažna vrata v rdeči barvi. Hkrati pa, so bila včasih res bolj v rdeči barvi.…

Prvi šolski dan in vožnja z avtobusom

Prišel je prvi šolski dan. Z najboljšim prijateljem Andrejem sva komaj čakala, da sedeva v šolske klopi. Pa pride veliko razočaranje. Ne bom obiskoval iste osnovne šole kot on. Ker je oče dobil stanovanje od podjetja kjer je zaposlen, se bomo čez tri mesece preselili na drugi konec mesta. In da mi prihranijo stres, so me vpisali v šolo v bližini našega novega doma.

Tako se je najino prijateljstvo nasilno končalo. Saj sva se še videla ob koncih tedna, ko sem obiskoval babico in dedka, samo to ni bilo več to. Je spoznal nove prijatelji v šoli, jaz pa prav tako. Takrat sem postal tudi samostojen, pri svojih sedmih letih. Šola je bila predaleč, da bi hodil peš, zato sem se moral voziti z avtobusom. Cel podvig. Danes bi bilo drugače, bi me v šolo vozili starši. Ker morajo. Takrat pa smo imeli pri hiši samo en avtomobil. Običajno, no skoraj vedno se je z njim v službo vozil oče, ki je odšel dosti pred menoj od doma. Tako mi ni preostalo drugega kot avtobus. Pa sem danes hvaležen za takšno takrat hudo preizkušnjo. Potem pa smo se preselili v novo stanovanje. Saj je bilo lepo in veliko, pa še visoko smo stanovali, v dvanajstem nadstropju, pogled na celo moje mesto. Samo okolica pa sam beton. Ni trave za igranje nogometa, ni dreves po katerih bi plezali in zganjali norčije. Nič. Samo beton in beton. Zato sem se za konec vikenda vedno z največjim veseljem rad vračal v staro stanovanje, k babici in dedku. Pred blokom travnato igrišče, za blokom velik park. Raj na zemlji.

Tako je bilo kar nekaj let, da sem se vračal nazaj k starim prijateljem, potem pa sem začel spoznavati nove tudi v našem bloku in odhodi k babici in dedku so bili vedno redkejši.

Prvi šolski dan in vožnja z avtobusom