Ko se starši starajo, potrebujejo vedno več pomoči. Najtežje je takrat, ko so starši stari in ne zmorejo več delati vsega, vseeno pa si delo naložijo. Tako smo otroci tisti, ki se počutimo dolžne, da jim pomagamo, čeprav tega ne bi bilo potrebno. Tako sem sam dobil klic od očeta, da potrebuje pomoč pri barvanju lesa. Takoj sem vedel, da spet nekaj počne. Vedel sem tudi, da želi imeti les pobarvan čimprej. Zato sem še isti dan po službi šel v trgovino po rokavice za enkratno uporabo in šel pomagat. Ko sem se pripeljal do dvorišča, pa sem videl kup zloženega lesa. Bil je nepobarvan, tako da sem sklepal, da bom moral pobarvati vse to. Tega ni bilo malo, kar malo sem postal slabe volje. 

Koliko časa mi bo vzelo barvanje lesa, sem se vprašal, ko sem videl ves ta les. Ko je oče hotel, da pridem na kosilo, sem ga zavrnil, nadel sem si rokavice za enkratno uporabo in začel barvati. Tega barvanja ni bilo konec. Že na začetku sem vedel, da tega ne bom dokončal v enem dnevu. Tako sem se odločil, da bom barval kar tri dni. Naslednji dan sem se ponovno ustavil v trgovini, ker sem moral kupiti nove rokavice za enkratno uporabo, kajti tiste od včeraj niso bile več dobre. Kupil sem kar dva para, ker sem vedel, da bom še dva dni barval les. Nisem mogel verjeti, koliko lesa je bilo. Tako veliko ga še nikoli nismo imeli. Šlo bi sicer hitreje, če bi mi kdo pomagal, pa nisem imel nikogar. Tako je barvanje lesa potekalo počasi. Po treh dneh sem le končal in lahko sem četrti dan iz službe šel domov. 

Še dobro da sem imel rokavice za enkratno uporabo, ker tako sem imel lepe in čiste roke, kjub temu, da sem pobarval kar nekaj lesa. …